Shema SQL

Zavihek Schema SQL prikaže DDL diagrama za izbrano zbirko podatkov: kodo SQL, ki ustvari njegove tabele z njihovimi ključi, indeksi in tujimi ključi.
Preklopite na zavihek Schema SQL v orodni vrstici ali v hitrem iskanju izberite Schema SQL v podmeniju Tab. Odpre se tudi, če v podmeniju Export izberete Schema SQL, in je takoj pripravljen za shranjevanje – glejte razdelek Shranjevanje ali kopiranje kode SQL.

Koda SQL je na levi, desno od nje pa plošča z možnostmi z naslovom Schema SQL vsebuje izbire, ki jo oblikujejo – glejte razdelek Plošča z možnostmi. Tudi pri jeziku prikaza, ki se piše od desne proti levi, koda SQL ostane na levi in se bere od leve proti desni.
Plošča se odpre samodejno, razen če je urejevalnik ob prvem odprtju zavihka ožji od 640 px. Gumb Hide options v glavi plošče jo strne, gumb Show options v zgornjem desnem kotu kode pa jo znova prikaže. Nato ostane odprta ali strnjena, kot ste jo pustili, tudi ob preklapljanju zavihkov, dokler je urejevalnik odprt. Strne in odpre se neodvisno od plošče zavihka Generator kode in se nikoli ne shrani v datoteko.

Kliknite kodo SQL z desno tipko miške, da odprete njen priročni meni:

• Database in Bracket, vsak od njiju podmeni, ki označi trenutno vrednost.
• Statements in Header, vsak od njiju podmeni, ki označi izbiro, ki trenutno velja. Izbira, ki je zbirka podatkov nima, ima bledo opombo, kot je not in Oracle, in ne naredi ničesar.
• Options panel, ki ploščo strne ali odpre in ima kljukico, dokler je plošča prikazana.
• Save file

Dokler je ta zavihek odprt, hitro iskanje ponuja Database in Bracket, ukaza Schema SQL: Statements in Schema SQL: Header, ki navajata samo izbire, ki jih zbirka podatkov ima, ter ukaz Schema SQL: Options panel, ki ploščo strne ali odpre.

Koda SQL se zapiše ob odprtju zavihka in znova vsakič, ko se spremeni katera od izbir na plošči, ime zbirke podatkov ali skript. Sprememba tabel, narejena med odprtim zavihkom, na primer sprememba sodelavca ali agenta za kodiranje, se prikaže, ko zavihek zapustite in se vrnete nanj, ali ko se spremeni kar koli od naštetega.

Okno Lastnosti tabele ima svoj zavihek Schema SQL, ki prikaže DDL ene tabele. Vedno zapiše navadne stavke CREATE brez glave in skriptov, nima plošče z možnostmi, njegov priročni meni pa ponuja samo Database in Bracket.

Plošča z možnostmi

Plošča vsebuje tri skupine, vsako pod svojim napisom:

1. Saved in the document: Database in Bracket – glejte razdelek Zbirka podatkov in narekovaji.
2. This window only: Statements, Header in, dokler ima diagram skupino tabel, Tables – glejte razdelke Stavki, Glava in Tabele.
3. Saved in the document · written as is for every database: skripta Before tables in After tables – glejte razdelek Skripti pred tabelami in za njimi.

Gumba Save file in Copy sta na njenem dnu – glejte razdelek Shranjevanje ali kopiranje kode SQL.

Izbire pod This window only pripadajo oknu urejevalnika, v katerem jih naredite. Ne shranijo se v dokument, ne delijo se s sodelavci in se ne beležijo za razveljavitev, ponastavijo pa se, ko se urejevalnik zapre ali znova naloži; preklapljanje zavihkov jih ohrani.
Začetna vrednost za Statements je If not exists, za Header pa CREATE + USE. Za kodo SQL, ki jo stran z vdelanim urejevalnikom prebere z metodo getSchemaSQL(), in za kodo SQL, ki jo prebere agent za kodiranje, pa je začetna vrednost namesto tega Create brez glave.

Izbira, ki je izbrana zbirka podatkov nima, ostane na plošči, zatemnjena, z opisom orodja Not in <database>, kot je Not in Oracle, in pritisk nanjo ne naredi ničesar.
Koda SQL tedaj uporabi najbližjo obliko, ki jo zbirka podatkov ima, gumb te oblike pa je prikazan kot pritisnjen: If not exists preide na Create, CREATE + USE na USE ali na None, kjer zbirka podatkov nima niti USE, USE pa na None. Vaša izbira se ohrani, zato jo preklop na zbirko podatkov, ki jo ima, povrne.

Zbirka podatkov in narekovaji

Nastavitev Database določa zbirko podatkov diagrama in je ista nastavitev kot Database v priročnem meniju platna in v generatorju kode – glejte razdelek Zbirke podatkov. Navaja Databricks, MSSQL, MariaDB, MySQL, Oracle, PostgreSQL, Snowflake in SQLite, njena začetna vrednost je MySQL, v datoteko pa se shrani kot vsaka druga sprememba.

Nastavitev Bracket določa narekovaj okoli imen tabel, stolpcev, omejitev in indeksov: SingleQuote, DoubleQuote, Backtick ali None za imena brez narekovajev, kar je privzeta vrednost. Je ista nastavitev kot v generatorju kode – glejte razdelek Narekovaji.
Snowflake, ki imena obdaja samo z dvojnimi narekovaji, jih uporabi pri vsaki izbiri razen None, Databricks pa imena vedno obda z obrnjenimi narekovaji.
Nastavitev Bracket se shrani v datoteko samo, dokler je zaklep Bracket Type na zavihku Nastavitve izklopljen, nov diagram pa ima vklopljene vse zaklepe. Dokler je zaklep vklopljen, sprememba prepiše kodo SQL na vašem zaslonu, datoteka pa ohrani zaklenjeno vrednost in diagram se znova odpre z njo – glejte razdelek Zaklepanje.

Dokler je zbirka podatkov Oracle in koda SQL vsebuje ime, daljše od 30 bajtov, ki ga Oracle 12.1 in starejše različice zavrnejo, opomba pod obema seznamoma navede vsako takšno ime: Oracle 12.2+ for names over 30 bytes: <names>. Preverja imena tabel, stolpcev, shem, ključev, indeksov, zaporedij in sprožilcev. Sama koda SQL se ne spremeni.

Stavki

Nastavitev Statements določa, kako se tabele ustvarijo:

• Create zapiše navadne stavke CREATE.
• If not exists preskoči tabele in indekse, ki že obstajajo. Imajo ga MySQL, MariaDB, PostgreSQL, SQLite in Databricks; MSSQL, Oracle in Snowflake namesto tega zapišejo Create.
  • MySQL zapiše vsako tabelo kot CREATE TABLE IF NOT EXISTS z omejitvami enoličnosti, indeksi in tujimi ključi znotraj nje, celoten paket pa postavi med SET @OLD_FOREIGN_KEY_CHECKS=@@FOREIGN_KEY_CHECKS, FOREIGN_KEY_CHECKS=0; in SET FOREIGN_KEY_CHECKS=@OLD_FOREIGN_KEY_CHECKS;.
  • MariaDB doda IF NOT EXISTS vsakemu stavku: stavku CREATE TABLE, vsaki omejitvi UNIQUE in FOREIGN KEY ter vsakemu stavku CREATE INDEX.
  • PostgreSQL zapiše CREATE TABLE IF NOT EXISTS in CREATE INDEX IF NOT EXISTS, vsak tuji ključ pa pred ponovnim dodajanjem odstrani z DROP CONSTRAINT IF EXISTS.
  • SQLite zapiše CREATE TABLE IF NOT EXISTS in CREATE INDEX IF NOT EXISTS.
  • Databricks zapiše CREATE TABLE IF NOT EXISTS, vsak tuji ključ pa pred ponovnim dodajanjem odstrani z DROP CONSTRAINT IF EXISTS.
• Drop & re-create izbriše vse tabele, ki jih zapiše, preden jih znova ustvari, razen pri Snowflake. Imajo ga vse zbirke podatkov:
  • MySQL in MariaDB zapišeta DROP TABLE IF EXISTS za vsako tabelo, med istima dvema vrsticama, ki izklopita in znova vklopita preverjanje tujih ključev.
  • PostgreSQL zapiše en sam DROP TABLE IF EXISTS, ki navede vse tabele in ne uspe, če se na katero od njih sklicuje tabela zunaj seznama. Pri glavi CREATE + USE se tabela, katere ime ne navaja sheme, izbriše iz te sheme, na primer shop.member.
  • MSSQL zapiše eno transakcijo, ki potrebuje SQL Server 2016 ali novejši, kot pove opis orodja SQL Server 2016+ na gumbu. Odstrani tuje ključe, ki jih imajo zapisane tabele, nato z enim samim DROP TABLE IF EXISTS izbriše tabele, ob napaki pa transakcijo povrne. Tuji ključ, ki ga ima tabela zunaj seznama, brisanje še vedno prepreči.
  • SQLite zapiše PRAGMA foreign_keys=OFF;, ki ostane v veljavi za to povezavo, nato pa DROP TABLE IF EXISTS za vsako tabelo.
  • Oracle zapiše DROP TABLE … CASCADE CONSTRAINTS za vsako tabelo in DROP SEQUENCE za vsako zaporedje samodejnega povečevanja, vsakega v bloku PL/SQL, ki se konča z vrstico / in prezre napako, ki jo sproži manjkajoča tabela ali manjkajoče zaporedje.
  • Databricks zapiše DROP TABLE IF EXISTS za vsako tabelo.
  • Snowflake ne izbriše ničesar in namesto tega zapiše CREATE OR REPLACE TABLE.

Dokler velja Drop & re-create, opozorilo na plošči navede tabele, ki jih izbriše: Drops <tables> before creating them. Their rows are lost. ali pri Snowflake Replaces <tables>. Their rows are lost.
Do pet tabel se navede v celoti. Pri več kot petih opozorilo navede prve štiri, preostale pa prešteje, na primer a, b, c, d, and 3 more tables.

Glava

Nastavitev Header na začetek kode SQL postavi stavke, ki ustvarijo ali izberejo zbirko podatkov ali shemo, v kateri se koda izvaja. Ime je ime zbirke podatkov diagrama, vneseno v polje database name v orodni vrstici, obda pa se z narekovajem nastavitve Bracket.

• MySQL in MariaDB: USE zapiše USE shop;, CREATE + USE pa pred tem zapiše CREATE DATABASE IF NOT EXISTS shop;.
• MSSQL: USE zapiše USE shop in GO, CREATE + USE pa pred tem zapiše IF DB_ID(N'shop') IS NULL CREATE DATABASE shop in GO.
• PostgreSQL ima samo CREATE + USE, ki zapiše CREATE SCHEMA IF NOT EXISTS shop; in SET search_path TO shop, public;.
• Oracle ima samo USE, ki zapiše ALTER SESSION SET CURRENT_SCHEMA = shop;. Izbira CREATE + USE preide nanj, zato Oracle to vrstico zapiše pri privzeti glavi zavihka.
• Snowflake in Databricks: USE zapiše USE SCHEMA shop;, CREATE + USE pa pred tem zapiše CREATE SCHEMA IF NOT EXISTS shop;.
• SQLite nima nobene od njiju in ne zapiše glave.

Kjer ima zbirka podatkov USE ali CREATE + USE, opis orodja gumba pove, kaj ta tam zapiše, na primer CREATE SCHEMA + SET search_path pri PostgreSQL.

Glava se zapiše samo, dokler je ime zbirke podatkov preprost identifikator: na začetku črka ASCII (A–Z, a–z) ali _, nato črke ASCII, števke ali _.
Pri vsakem drugem imenu, vključno s praznim, se glava ne zapiše, DROP TABLE pri PostgreSQL pa tedaj ne navede sheme. Dokler velja glava, ki ni None, to pove opomba pod Header: Database name "<name>" is not a valid identifier.
Ime zbirke podatkov novega diagrama je prazno, zato plošča, dokler zbirke podatkov ne poimenujete, prikazuje Database name "" is not a valid identifier.

Tabele

Dokler ima diagram vsaj eno skupino tabel, prikazano ali skrito, se pod This window only prikaže Tables s potrditvenim poljem za vsako izbiro:

• All, ki označi ali počisti vsa polja. Dokler so označena le nekatera, prikazuje mešano stanje.
• Eno polje na skupino tabel, v vrstnem redu skupin v diagramu, označeno z imenom skupine ali z unnamed pri skupini brez imena, za piko v barvi skupine, če ima skupina barvo.
• No group za tabele brez skupine.

Ko so označena vsa polja, zavihek zapiše celoten diagram.
Ko so označena le nekatera, zapiše tabele označenih polj z njihovimi indeksi in tujimi ključi, ki jih imajo, tudi s takim, ki se sklicuje na izpuščeno tabelo. Skripta pred tabelami in za njimi se še vedno zapišeta, Drop & re-create, njegovo opozorilo in opomba za Oracle o dolgih imenih pa zajamejo samo te tabele.
Ko ni označeno nobeno polje, zavihek ne zapiše ničesar, namig nad kodo pa se glasi No tables chosen. Check some under Tables. Gumb Save file tedaj shrani prazno datoteko, gumb Copy pa kopira prazno besedilo.

Tako kot Statements in Header izbira pripada oknu – glejte razdelek Plošča z možnostmi.
Pozneje dodana skupina je na začetku označena samo, če so bila v tistem trenutku označena vsa polja. Odstranitev skupine odstrani njeno polje, odstranitev zadnje skupine pa znova označi vse.
Izbira velja samo za ta zavihek. Na zavihek Schema SQL v oknu Lastnosti tabele in na metodo getSchemaSQL() ne vpliva.

Skripti pred tabelami in za njimi

Polji Before tables in After tables vsebujeta vašo lastno kodo SQL, na primer stavke CREATE EXTENSION ali SET pred tabelami ali pa dodelitve pravic, poglede in začetne podatke za njimi.
Shranita se v dokument, en par za celoten diagram ne glede na zbirko podatkov. Vsak se v kodo SQL zapiše tako, kot ste ga vnesli, in se nikoli ne preverja: skript pred tabelami za glavo ter pred stavki DROP in tabelami, skript za tabelami pa čisto na koncu.

Prelomi vrstic se zapišejo kot LF, prazne vrstice pred skriptom in prazni znaki za njim pa se odstranijo.
Pri MSSQL se za skript, katerega zadnja vrstica ni GO (ali GO s številom), doda vrstica GO, kot pove vrstica pod obema poljema. Pri Oracle blok PL/SQL sami zaključite z njegovo vrstico /.

Polji barvno označujeta sintakso SQL in se večata skupaj z besedilom.
Sprememba se uporabi, ko zapustite polje, tako da kliknete drugam ali preklopite zavihek, in šele tedaj se spremenita koda SQL ob njem in dokument. Polje, v katero ste samo kliknili, ne spremeni ničesar.
Sprememba skripta spremeni diagram kot vsaka druga sprememba: shrani se v datoteko, sodelavci jo vidijo, vsaka uporabljena sprememba pa je en korak v zgodovini razveljavitev, ki ga razveljavite na zavihku ERD.
Medtem ko tipkate v polje, so lastne bližnjice urejevalnika prepuščene polju, zato Ctrl + Z (Windows/Linux) ali ⌘ + Z (Mac) razveljavi vaše tipkanje v njem, kopiranje, izrezovanje in lepljenje pa delujejo na besedilu in ne na diagramu.
Hitro iskanje in iskanje v raziskovalcu se še vedno odpreta s svojima bližnjicama, Ctrl + K in Ctrl + F (Windows/Linux) ali ⌘ + K in ⌘ + F (Mac). Ker Ctrl + F ali ⌘ + F preklopi na zavihek ERD, uporabi vašo spremembo, tako kot vsak preklop zavihka.
Polje brez fokusa tipkovnice sledi spremembi, ki jo sodelavec ali agent za kodiranje naredi v njegovem skriptu. Polje, v katerem ste, to spremembo prikaže, ko ga zapustite, ne da bi tipkali. Če ste tipkali, se vaše besedilo uporabi, ko polje zapustite, in nadomesti njihovo.

Shranjevanje ali kopiranje kode SQL

Ukaz Save file na dnu plošče ali v priročnem meniju shrani natanko kodo SQL, ki jo prikazuje zavihek, s trenutno zbirko podatkov, narekovaji, stavki, glavo, tabelami in skripti, kot datoteko <database name>-<timestamp>.sql. Poimenuje in shrani se kot vsak drug izvoz – glejte razdelek Izvoz.

Ukaz Export ▸ Schema SQL v priročnem meniju platna ali v hitrem iskanju sam po sebi ne shrani ničesar.
Preklopi na ta zavihek, odpre ploščo z možnostmi, tudi če je bila strnjena, in postavi fokus tipkovnice na Save file, zato pritisk tipke Enter shrani datoteko.

Kodo SQL kopira gumb Copy na dnu plošče ali gumb za kopiranje, ki se prikaže v zgornjem desnem kotu kode, ko je kazalec nad njo.
Pojavno obvestilo Copied! s kljukico to za dve sekundi potrdi. Če brskalnik ali gostitelj zavrne dostop do odložišča, to namesto tega sporoči pojavno obvestilo Couldn't copy to the clipboard z opozorilnim znakom. Ponovno kopiranje nadomesti pojavno obvestilo, namesto da bi dodalo novo.
Kodo SQL je mogoče tudi izbrati, zato lahko vzamete samo njen del.

Kaj zapiše DDL

Ta pravila veljajo povsod, kjer urejevalnik zapiše Shemo SQL: na tem zavihku in v njegovi datoteki ter v kodi SQL, ki jo prebere stran z vdelanim urejevalnikom ali agent za kodiranje.
Zavihek Schema SQL v oknu Lastnosti tabele jim sledi za tisto eno tabelo, ki jo prikazuje. Ne zapiše tujih ključev, razen pri SQLite, kjer so znotraj stavka CREATE TABLE, in ne zaporedja ali sprožilca za Oracle.

Deli si sledijo v tem vrstnem redu, ločeni s prazno vrstico: glava, skript pred tabelami, stavki DROP, tabele in skript za tabelami. Tabele se zapišejo po vrstnem redu imen.
Diagram brez tabel in brez skriptov ne zapiše ničesar, tudi če je izbrana glava.

Samodejno povečevanje

Stolpec z zastavico Auto Increment se zapiše tako, kot ga zapiše posamezna zbirka podatkov: AUTO_INCREMENT pri MySQL in MariaDB, IDENTITY(1,1) pri MSSQL, AUTOINCREMENT pri Snowflake in GENERATED ALWAYS AS IDENTITY pri PostgreSQL in Databricks.
Za Oracle se zapišeta zaporedje SEQ_<table> in sprožilec SEQ_TRG_<table>, ki iz njega polni stolpec. Sprožilec se konča z vrstico /, zato ga SQL*Plus in SQLcl izvedeta.

Kjer zbirka podatkov ne sprejme samodejnega povečevanja za tip stolpca, je določilo izpuščeno, vrstica s komentarjem za tabelo pa navede stolpec:

• PostgreSQL ga sprejme samo pri smallint, integer ali bigint, pod katerim koli od njihovih imen: INT, INTEGER, BIGINT, SMALLINT, INT2, INT4 ali INT8. Stolpec drugega tipa ne dobi niti določila niti privzete vrednosti, komentar pa se glasi na primer -- PostgreSQL takes IDENTITY only on smallint, integer or bigint, so member.id is written without it.
• Databricks ga sprejme samo pri BIGINT ali LONG.
• SQLite sprejme AUTOINCREMENT samo pri edinem stolpcu primarnega ključa tabele, ki je celoštevilskega tipa, kot so INT, BIGINT ali INT8, z navedeno širino ali brez nje. Ta stolpec se zapiše kot INTEGER, ključ pa kot PRIMARY KEY (id AUTOINCREMENT). Edini ključ katerega koli drugega tipa se zapiše brez njega.

Referenčna dejanja

Katera dejanja ON DELETE in ON UPDATE zapiše posamezna zbirka podatkov, je navedeno v razdelku ON DELETE in ON UPDATE.
Kjer Snowflake dejanje izpusti, ga navede komentar nad stavkom ALTER TABLE tega tujega ključa, na primer -- Snowflake creates no foreign key with a referential action other than NO ACTION, so ON DELETE CASCADE is left out.

Imena tabel s shemo

Ko ima nastavitev Bracket vrednost None, se ime tabele s piko, kot je sales.users, prebere kot shema in tabela, razdeljeno pri zadnji piki zunaj oglatih oklepajev ali dvojnih narekovajev.

• MySQL, MariaDB, MSSQL, Oracle in PostgreSQL samodejna imena, ki jih zapišejo, sestavijo samo iz tabelnega dela imena: FK_users_TO_orders in IDX_users pri vseh petih, UQ_users_email pri vseh razen PostgreSQL ter PK_users pri MSSQL in Oracle, edinih dveh med njimi, ki poimenujeta primarni ključ. Pri teh dveh tudi [sales].[users] in "sales"."users" dasta PK_users, [Order] pa da PK_Order.
• SQLite ne poimenuje omejitev, zato je edino samodejno ime, ki ga sestavi, ime indeksa: CREATE INDEX sales.IDX_users ON users.
• Oracle ustvari indekse tabele ter zaporedje in sprožilec stolpca s samodejnim povečevanjem v shemi tabele: sales.IDX_users, sales.SEQ_users in sales.SEQ_TRG_users.
• Pri Oracle in SQLite ime indeksa, ki ste mu shemo dodali sami, to shemo ohrani.
• Samodejno ime tujega ključa ali indeksa, ki ne glede na velikost črk ponovi prejšnje ime, dobi številko. Ko se tabela orders sklicuje na sales.users in na hr.Users, je drugi ključ FK_Users_TO_orders1.

Pri kateri koli drugi vrednosti nastavitve Bracket je celotno ime tabele en identifikator, na primer "PK_sales.users". Snowflake in Databricks vedno ohranita celotno ime.
Vrstice Keys na zavihku Indeksi prikazujejo ista imena.

Privzete vrednosti

Privzeta vrednost stolpca se zapiše tako, kot ste jo vnesli, vendar v oklepajih, kjer zbirka podatkov ta izraz prebere samo znotraj njih. Privzeta vrednost, ki je že v oklepajih, ostane nespremenjena.

• MySQL v oklepaje obda vse razen literala ali trenutnega časa, na primer (uuid()). Obda tudi vsako privzeto vrednost razen NULL pri stolpcu tipa BLOB, TEXT, JSON, prostorskega tipa ali tipa LONG… ter trenutni čas pri vsakem stolpcu razen tipa TIMESTAMP ali DATETIME.
• MariaDB obda vse razen literala, trenutnega časa, klica funkcije ali imena.
• SQLite obda vse razen literala ali imena, na primer (datetime('now')).
• PostgreSQL obda samo izraz, ki zunaj oklepajev vsebuje besedo, kot so AT TIME ZONE, AND, OR, IS, IN, LIKE, COLLATE ali = ANY, na primer (now() AT TIME ZONE 'utc').
• MSSQL, Oracle, Snowflake in Databricks zapišejo vsako privzeto vrednost tako, kot je vnesena.

Urejevalniki samo za branje

V urejevalniku z lastnostjo readonly zavihek deluje kot običajno: Database in Bracket še vedno spremenita prikazano kodo SQL, Statements, Header in Tables še vedno delujejo, Save file in Copy pa jo še vedno shranita in kopirata.
Le polji za skripta sta samo za branje.